Maja Weiss

Mednarodni festival dokumentarnega filma 2020 podeljuje plaketo scenaristki in režiserki Maji Weiss za izjemen pridonos k razvoju slovenskega dokumentarnega fima DOKUMENTARNO IME 2020.

Maja Weiss je režiserka in scenaristka. Na AGRFT v Ljubljani je diplomirala iz filmske in televizijske režije. Njena filmografija vključuje več kot petdeset filmov različnih dolžin in žanrov, z izbranimi tematikami (Černobil, Nube, Darfur, žrtve totalitarnih režimov, ostanki nekdanje skupne države, delavski razred, nacionalizem, ksenofobija, begunci, ukradeni otroci itd.). V svojih delih pogosto angažirano obravnava različna družbenopolitična vprašanja. Za dosedanje delo je prejela več kot trideset domačih in tujih nagrad, njen celovečerni prvenec Varuh meje (2002) pa je ob številnih mednarodnih nagradah prejel tudi nagrado na berlinskem filmskem festivalu Berlinale za najbolj inovativen evropski film. Ustanovila je dve produkcijski hiši, Bela Film in Zavod Maja Weiss. V letih od 2005 do 2007 je predsedovala Društvu slovenskih filmskih ustvarjalcev.

ZAHVALA OB NAGRADI

Zahvaljujem se festivalu DOKUDOC za priznanje za »dokumentarno ime 2020«, s katerim ste počastili moje delo scenaristke in režiserke, včasih pa tudi snemalke, dokumentarnih filmov. To je priznanje ne samo meni, ampak vsem, ki so sodelovali z mano pri ustvarjanju dokumentarnih filmov v 35 letih; hvala soavtorjem, sorežiserjem, direktorjem fotografije, snemalcem, montažerjem, tonskim snemalcem in mešalcem zvoka, osvetljevalcem, glasbenikom, skladateljem, grafikom, tajnicam, prevajalcem, organizatorjem, animatorjem, tehnikom v produkciji in postprodukciji, urednikom, producentu –RTVSLO, producentom Idi Weiss (Bela film), Petru Braatzu (Taris Film, Nemčija) in Ustanovi Toma Križnarja.
Hvala soustvarjalcem, ki so še posebej vplivali na moje (in naše skupno) delo, ki vas tu omenjam kronološko, tako kot so tudi vstopali v moje življenje:
Drago Pečko, Helena Koder, Bojan Kastelic, Sonja Peklenk, Marjana Lavrič, Gorazd Perko, Peter Braatz, Ida Weiss, Tomo Križnar, Zvone Judež, Chris Eckman, Alenka Puhar, Svetlana Dramlić in mnogi drugi.
Predvsem pa velika hvala vsem nastopajočim pred kamero, brez vas ne bi bilo dokumentarnih zgodb. Hvala za zaupanje in pomoč. Vaše besede in podobe so zapisane v večnost.
S skupnimi močmi smo ustvarili 33 dokumentarcev in približno 40 dokumentarnih prispevkov (ki še čakajo, da se popišejo in arhivirajo).
Bilo je izjemno in dragoceno potovanje. Šola življenja.

Maja Weiss

Pedagoško delo

Mentorstvo na delavnicah za dokumentarni film 

S pedagoškim delom kot mentorica delavnic dokumentarnega  filma za mlade se Weissova ukvarja že 30.let. Delavnice je izvedla v Ljubljani, Mariboru, Izoli,  Brežicah,  Metliki, Črnomlju, Krškem, Vinici, Zbiljah. Izvedla je tudi dve delavnici za odrasle s posebnimi potrebami.

Sredi 90.ih je na gimnaziji v Črnomlju vodila filmski krožek, nastal je 25.minutni dokumentarec Belokranjci in Oton Župančič ( leto 1996 ), ki so ga prikazali na regionalnem Vaš Kanalu.

Bila je pobudnica ustanovitve Filmskega tabora Kolpa za OŠ in dijake, kjer v Beli krajini od 2007 pa do danes , zdaj že 13., poteka tabor igranega, dokumentarnega in animiranega filma.

Weissova izvaja delavnico za dokumentarni film, na kateri posnemajo vsako leto kratki dokumentarni film, ki se javno predvaja. Vsi so dostopni na youtube ( www.filmskitaborkolpa.si )

Dokumentarni film Življenje ob mejni reki Kolpi ( 2012 ) je med 20. dokumentarci prejel na Hrvaškem nagrado za najboljši film, ki so nastali v okviru projektov čezmejnega sodelovanja Slovenija-Hrvatska na temo » Otroci in mladi ne poznajo meja ». 

Predavateljica Medijskega sporočanja in Projektnega dela v video produkciji na Ekonomski šoli Novo mesto, višji strokovni šoli  smer medijska produkcija od 2016 dalje.

Mentorica 43 študentskim kratkim reportažnim dokumentarcem, 3 diplomskim kratkim filmom.  Bratje med mrtvimi Bernarda Rebernika je imel 2020 premiero na Grossmannovem festivalu v Ljutomeru.

Mentorica 15.minutnega dokumentarnega filma 20 let Ekonomske šole Novo mesto, višje strokovne šole  ( 2020).

Mentorica nagrajenega najboljšega kratkega filma Bodi sprememba ( 2019) , kjer so sodelovali dijaki  4. slovenskih srednjih šol.

Zgodovina, zanimivosti in spontani zapisi

KDAJ SEM POSNELA PRVI DOKUMENTARNI FILM JAZ IN KDAJ SMO GA V SLOVENIJI?

Prvi slovenski film je film dr. Karola Grosmana, posnet 1905, ki prikazuje odhod ljudi z maše v Ljutomeru. To je tudi prvi slovenski dokumentarni film. Snemalec je dr. Grossmann, ki je s kamero zabeležil dogajanje na trgu. Film je takšen, kot je bil posnet, brez montaže, nem.

Moj prvi dokumentarni film je Mačje pokopališče, ki sem ga posnela 1984 na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo pri predmetu filmska režija pri prof. Matjažu Klopčiču. Naloga se je glasila, izberite si prostor in na njem posnemite »jesensko etudo«. Na voljo imate rolico traku super 8 mm, kar pomeni skoraj tri minute. Jesen je bila meglena, mrzla, otovorila sem se s stativom, kamero in šla snemat za našo hišo v Metliki, kjer so breg, potok, grad. Film v kameri sem nastavila narobe, zato so bili posnetki napol rumeni, vajo sem morala ponoviti. Ponovila sem jo tako, da sem dodala še zgodbo, vključila sem 10-letno sestro (Ido Weiss) in njeno prijateljico, ki gresta na mačji grob (označuje ga majhen križ, narejen iz veje) prižgat svečo. 

Posnetke narave sem posnela skoraj identično kot prvič, na novo pa sem posnela kokoš, ki se je nepričakovano pojavila v grmovju, in fantka, ki se pripelje na kolesu in pokliče deklici (to sem si zamislila že vnaprej, torej sem zrežirala; pokliče z zamahom z roko, saj je film nemi) in s to akcijo prekine jesensko melanholijo, obarvano s smrtjo, saj bo zdaj čas za igro. Posnetke sem asociativno zmontirala na super montažni mizici 8 mm, prof. Klopčič je bil navdušen in dobila sem 10.

Ob koncu 1. letnika, tj. leta 1985, smo dobili nalogo, da s pravim profesionalnim snemalcem posnamemo dokumentarni observacijski film na 16-mm filmski trak. Izbrala sem si Vinsko vigred v Metliki. Material, ki ga je posnel Radovan Čok, je bil odličen, prof. Klopčič izjemno navdušen, a ko sem ga zmontirala v samo štiri minute, ga zvokovno opremila z glasbo iz filma Odrešitev (dvojica na bendžu) in posebnimi zvočnimi efekti, je bil profesor razočaran. Želel si je prefinjeno poetično minljivost, narejeno z daljšimi posnetki, mene pa je zanimala dinamična kratka zgodba, zmontirana kot videospot, ki pripoveduje, da je vinska vigred praznik »odrešitve«, ki se konča v jutranjih urah s pijančkom, ki spi na klopci na praznem mestnem trgu. Film si si lahko skupaj s tonom in s sliko ogledal le na 16-mm montažem filmu, kjer sta se vrtela filmski in perfo trak ločeno. Filmček je bil ritmično strasten, duhovit in ironičen. 

Moj prvi »pravi dokumentarni film«, prikazan širšemu občinstvu, je bil Mali Rus, narejen 1986 v 2. letniku študija, pod mentorstvom Matjaža Klopčiča za režijo in pod mentorstvom dr. Andreja Inkreta za scenarij. Kopija 16 mm z optičnim zapisom je omogočila, da se je lahko projiciral v kinu, prikazan pa je bil tudi na mednarodnem festivalu študentskega filma v Münchnu. Prikazuje življenje dijaka »Malega Rusa« iz Metlike, ki rad dela kemijske poskuse, dimne bombe, namešča eksploziv pod znamke, je duhovit fant, potuje vsak vikend med Metliko in Ljubljano z vlakom; ko vlak spomladi zapelje v tunel, na drugi strani iz tunela pripelje v zimo, in tako se letni časi, podobe bele zime in zelene pomladi, izmenjujejo, čas teče, mladost tudi. 

S filmom nisem bila čisto zadovoljna, čuti se neka okornost, ki je nisem znala rešiti, a film mi je prinesel nekaj lepih pohval. Pisatelj Marjan Rožanc, po katerem se imenuje in vsako leto nagrada podeljuje za najboljše esejistično knjižno delo, me je izpostavil in pohvalil v predavalnici pred vsemi, Žare Lužnik, ki ga tudi nisem osebno poznala, me je poiskal, ker je želel vedeti, kdo sem, in mi čestital za film, kar je bil lep kompliment, saj je naredil skupaj s scenaristko Heleno Koder enega najboljših dokumentarcev v zgodovini slovenskega filma »Kolizej« (1984) in enega najboljših študentskih dokumentarcev vseh časov »V temi« (1979). 

Takrat, leta 1986, ko sem naredila svoj prvi dokumentarni film Mali Rus, prikazal se je tudi na televiziji, sem bila stara 21 let, obstajala pa sta samo dva televizijska kanala: TV Slovenija in hrvaška televizija. Takrat še ni bilo kabelske in satelitske TV, interneta, filmov na YouTube. Kakšno moč je imela slovenska televizija! Veliko.

Če so na televiziji zavrteli film, si prav zares posegel v medijski prostor s temo, z načinom pripovedi. To je bilo nekaj velikega, v 80. letih 20. stoletja prebiti se do te pozicije, dobiti to možnost. Danes je moč prikazovanja porazdeljena na raznorazne televizijske kanale in medije, a prikazovanje dokumentarca na nacionalni javni TV, je še vedno najprestižnejše. Dokumentarca tu ne razrežejo z reklamami kot na komercialnih televizijah. Je pa res najbrž prav zaradi oglaševanja, da odkup dokumentarca komercialne televizije bolje plačajo kot nacionalna RTVSLO, ki odkupi film s 1000 evrov za dvakratno predvajanje celovečernega dokumentarca, ki pa si ga ogleda ob enkratnem predvajanju 55 tisoč ljudi. Komercialna TV ga odkupi za 5000. 

KDAJ SE JE ZAČELO NAVDUŠENJE ZA DOKUMENTARNI FILM?

Moje navdušenje za dokumentarni film se je začelo v 80. letih prav na Televiziji Ljubljana (RTVSLO), kjer so v terminu dokumentarec meseca predvajali odlične slovenske dokumentarce avtorjev Helene Koder, Alenke Auersperger, Marjana Frankoviča … Ti TV-dokumentarci so bil raziskovalni in filmski hkrati, niso bili klasične TV-reportaže, kjer je v ospredju novinar, bili so vizualno in tematsko vznemirljivi, čustveni, objektivne zgodbe s »subjektivnim stilom pripovedi«, snemali so jih odlični TV-snemalci, pa tudi zunanji snemalci – svobodni filmski delavci, montirale odlične TV-montažerke, glasbeno opremljali odlični glasbeni opremljevalci, televizijski filmski laboratorij je deloval pod vodstvom skrbne, stroge in strokovne Dragice Strmole in vsako rojstvo filma je bil tehnični zalogaj, filmska kopija se je rodila iz črnega celulojda, vsak film je bil dosežek in praznik. Bil je kot rojstvo otroka, ki ga ne pričakujeta samo mama (režiser) in oče (producent), ampak celotna družina (filmska televizijska ekipa). 

To so bili srednjemetražni »dokumentarci meseca«, o katerih se je potem diskutiralo na ulici še ves mesec, do naslednjega dokumentarca meseca, ki je odkril novo temo. O njem se je tudi pisalo v časopisih in govorilo na radiju. Urednik dokumentarnega programa je bil Drago Pečko, ki je tudi meni, pred mano pa »Agrftjevim režiserjem« Žaretu Lužniku, Bogdanu Mrovljetu, Jasni Hribernik in mnogim drugim zunanjim sodelavcem, odprl vrata v svet profesionalne TV-produkcije. Prepoznal je potencial v mladih režiserjih takoj po koncu študija in jim dal možnost dela ter podprl začetek ustvarjalne poti. Na podlagi ideje, ki sem mu jo predstavila, sem dobila možnost, da sicer s skromnim honorarjem, ki se kljub uspešnosti filma, ni povečal. V točno vnaprej določenih tehničnih in snemalnih pogojih uravnilovke – za vse teme isti pogoji – kar je bilo slabo; a je imelo tudi svojo presenetljivo pozitivno stran, da si se naučil biti racionalen s snemalnimi dnevi in z rolicami filma ter da so predpriprave – raziskava – bistvene, da le tako lahko tudi v slabših pogojih posnameš in narediš (dober) film. Tako sem kot scenaristka in režiserka posnela svojo prvo oddajo izven AGRFT, »feljton« v dolžini 30 minut, Umiranje voda, kjer sem v sliki in besedi dokazala, da so slovenske vode zelo onesnažene, da inšpekcijske službe slabo delajo, pa tudi, da se odgovornost prelaga na »neke druge«. To je bilo leta 1988, stara sem bila 23 let, končala sem z vsemi izpiti na AGRFT, čakala pa sem na financiranje študentskega filma za 4. letnik, kar se je potem zavleklo še za tri leta, ker je bila AGRFT brez državnega denarja za produkcijo filmov. 

ZAKAJ JE BILO POMEMBNO POSNETI UMIRANJE VODA (1986)?

Zakaj sem predlagala prav to temo, zakaj me je zanimala ekološka tema, okoljske spremembe? To je bilo sredi 80. let 20. stoletja, ko so se dogajale ekološke katastrofe, reka Krupa in onesnaženost s PCB-ji, odtoki z izlivi vode iz tovarn so bili vseh barv, črni, predvsem pa strupeni, ni bilo čistilnih naprav; 26. 4. 1986 je prišlo do nuklearne katastrofe v Černobilu, radiacijski oblak je dosegel tudi Slovenijo. To pa je bil tudi čas, ko sem bila že nekaj let aktivna pri metliškem časopisu Razmerja, kjer sem se družila z ustvarjalnimi in kritičnimi Belokranjci, od katerih jih je polovica živela v Ljubljani, zanimale so nas družbene teme in umetnost, s katero se lahko »spreminja svet«.  

Odziva na dokumentarec Umiranje voda se pri uredniku Dragu Pečku spomnim še danes, ker me je presenetil. Pričakoval je, da bom naredila bolj umetniški film, bolj samo s sliko in zvokom, brez novinarskega raziskovanja. A jaz sem naredila raziskovalni novinarski dokumentarec, s kar veliko intervjuji in jih potem prepletla s sliko – umiranja voda –, opremila z avtorsko glasbo Braneta Atanaskoviča in z dokumentarcem poskušala najti odgovor, zakaj umirajo vode, kdo je kriv za takšno onesnaževanje rek, podtalnice. Na koncu sem pred kamero postavila še aktivista Dušana Pluta, ki je bil kritičen do onesnaževalcev, nastal je »ekološki film« z aktivističnim pridihom, ki je pozival k spremembam. A z dokumentarcem v celoti nisem bila zadovoljna, čeprav sem se nagarala in dala vse od sebe, ugotovila sem, ker sem imela odmerjen 16-mm material, da bi bilo bolje, da bi posnela več slike – podob z njim – in manj govorjenja, oz. intervjuje posnela samo na avdionačin, hkrati pa sem se spraševala, ali potem to ne bi bilo premalo verodostojno. Ukvarjala sem se, kako iz odmerjenega materiala, ki ga imaš na voljo za snemanje, kar največ iztisniti za »svoj film«, a »svoj stil« sem šele začela iskati, začenjala sem se šele pravzaprav učiti delanja dokumentarcev. Največ o dokumentarnem filmu se naučimo seveda z delom, raziskava – snemanje – montaža. Frustracije, omejitve, napake nas peljejo naprej v iskanje novih rešitev in zavedanje, da smo vedno lahko boljši. Bistvo ustvarjanja dokumentarcev sta radovednost in potreba po raziskovanju, inovativnosti, drznosti – tudi pri filmskem ustvarjanju, ne samo v znanosti. Pri dokumentarnem filmu je najlepše, da se v njem prepletata znanstveno raziskovanje in umetniško upodabljanje, to je dvojni užitek, ki ga ima dokumentarist. Vsaj jaz ga imam. Realnost, ki dokumentarista najbolj prizemlji, je, da so financiranje dokumentarnih filmov, finančna podhranjenost, produkcije filma in plačilo dela dokumentarista – ustvarjalca, bolj bedni, zato je način življenja neodvisnega dokumentarista – avtorja – ena sama borba. 

SANJE: BITI AVTORICA TV-DOKUMENTARNIH FILMOV

Moje sanje na začetku ustvarjalne poti so bile, da bom nekoč, tako kot moje vzornice – avtorice dokumentarnih filmov – na televiziji delala »v službi na RTVSLO« v uredništvu za dokumentarne filme, svoje dokumentarce, kjer so dobri pogoji in mi ne bo treba skrbeti za eksistenčno preživetje iz meseca v mesec, saj bom imela redno plačo in vsako leto bom lahko naredila dva dokumentarna filma. To sem si želela, a se mi ni uresničilo, čeprav sem večkrat izrazila to željo na RTVSLO na glas, a povabila ni bilo, razpisa tudi ne, čeprav so včasih koga zaposlili. Potem sem okrog leta 2010 sanjala, da bi postala urednik dokumentarnega programa na RTVSLO, a tudi tega razpisa za to mesto »za zunanje« ni bilo, bil je le interne narave. Povem, kar mislim, in to je, da ni normalno, da obstaja samo en urednik, ki odloča o 12 dokumentarcih meseca, 12 portretih in 12 kratkih esejističnih dokumentarcih za vsako leto in še za eno leto nazaj in naprej, da ima en sam človek tako moč, strašno moč. Da bi morali biti vsaj trije uredniki, ki med sabo tekmujejo, kdo bo naredil boljši program in izbral zanimivejše avtorje ter tematike. To še danes menim, da bi se moralo spremeniti. Prizadene me, ko mi leta 2012 po 25 letih dela na RTVSLO kot zunanji sodelavki prepovedo, da grem na Kolodvorski sama od vratarnice televizije do sinhra studia, kjer imam miks filma Pisatelj in mesto, o Dragu Jančarju; vse skupaj 80 sekund hoje, »befel« redakcije za dokumentarni program. Ne smem sama, moram iti pod nadzorom in v spremstvu tajnice režije. Prvič v življenju! Vratar se mi opraviči, saj me pozna, a ukaz je ukaz in še na papirju. Jezna stečem po hodniku, za mano vpije tajnica, da ne smem hoditi brez spremstva in da bodo posledice. 

Je že tako, da je vsaka stvar v življenju za nekaj dobra, zagotovo je bila tudi ta prepoved. Opravičila od odgovornega nikoli nisem pravzaprav prejela. Bi ga morala ali je vseeno?

ZAKAJ DOKUMENTAREC JUDJE NA SLOVENSKEM (1989)?

Dokumentarec Umiranje voda je bil dovolj uspešen, saj sem potem dobila zeleno luč in sem od feljtona napredovala v termin dokumentarec meseca in moje prve sanje so se uresničile. Bila sem zelo vznemirjena, izbrala sem povsem neraziskano temo »Judje na Slovenskem«, nobenega dokumentarca še ni bilo narejenega, nobene raziskave, povabila sem k sodelovanju za koscenaristko sestrično, filozofinjo Alenko Hladnik, s katero sva potem intenzivno več mesecev raziskovali po NUK-u in drugih arhivih in » z lupo« iskali Jude v Sloveniji, ki bi nastopili pred kamero. Težko so pristali na nastop pred kamero, še vedno so se bali antisemitizma, »ki je prisoten tudi dandanes«, kot slišimo v dokumentarcu. V uravnilovki sedem dni za snemanje, sedem dni za montažo sva naredili dokumentarni film, na katerega sem še danes ponosa, je tudi pionirsko delo. Honorar je bil slab. Kot vedno. Medve sva bili »zunanji«, vsi drugi sodelavci na snemanju in v postprodukciji pa so bili zaposleni na televiziji. Sodelovali smo odlično. 

Judje na Slovenskem so bili dokumentarec meseca leta 1989, zavrteli so ga enkrat, pozneje po skoraj 18 letih je judovska skupnost prosila, da bi ga ponovili ob njihovem prazniku, pa to ni bilo možno.  Zakaj sem se lotila prav te teme? Ker sem večkrat slišala, predvsem na AGRFT, da sem »sigurno Židinja«, da je Weiss judovski priimek. 

Takrat se na splošno ni vedelo o zgodovini judovstva v Slovenji nič (? ), nismo vedeli, da Judje med nami sploh obstajajo, tako da je dokumentarec s pomočjo najmočnejšega medija – nacionalne televizije – odprl vpogled v zgodbo in svet, ki ga Slovenci še niso poznali. Neslišane in nevidne je pripeljal do glasu in podob, da so postali vidni.

Tako se je začel proces izobraževanja občinstva, sočutenje. Katarza. Katarza za ljudi v filmu, ki so se jim zgodile krivice, kot tudi za občinstvo, ki je ponotranjilo njihove zgodbe in usodo ter z njimi sočustvovalo.  Podoben proces se je zgodil ob prikazovanju celovečernega dokumentarca Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci (2014), ki je razkril veliko slovensko zgodbo, ki je nismo poznali. Sočutje in katarza pa sta se zgodila tudi v odnosu dveh med 2. svetovno vojno sovražnih narodov – Slovencev in Nemcev.

Dobri dokumentarci se nas dotaknejo in nas čustveno premaknejo, vzbudijo empatijo. Naredijo nas boljše, bolj občutljive za sočloveka, bolj humane. Poskušamo razumeti. Odpustiti. In če smo sočutni, je naše (so)bivanje znosnejše in družba boljša. 

MOKUMENTAREC VOLITE MENE, JA VAS MAM RAD (1990)

Po dokumentarcu Judje na Slovenskem (1989) sem do urednika Draga Pečka pristopila z idejo za dokumentarni film Volite mene, ja vas mam rad. Izhajala je iz resnične zgodbe in volilne kampanje na prvih demokratične volitve 1990 v Metliki, ko se je kot kandidat za župana prijavil Janez Vraničar –Luigi, govore mu je spisal Matjaž Rus, ki je tudi organiziral njegovo volilno kampanjo. Oba sta sodelovala pri metliškem časopisu Razmerje, oba sem dobro poznala že nekaj let. Njuna volilna kampanja je bila hkrati resnična, hkrati satirična potegavščina. Duhoviti govori so bili objavljeni v knjižici Matjaža Rusa, ki je predstavljala vsebinsko zasnovo za film. Urednik je določil, da bo scenaristka Helena Koder, jaz pa bom v funkciji režiserke. Na začetku sem bila malo užaljena, da mi ne zaupa, da bi lahko delala sama, a sodelovati s Heleno Koder je bila tudi čast, saj je bila najboljša scenaristka za dokumentarce na televiziji, kar pomeni v Sloveniji. Ko sem jo opazovala na terenu, na kakšen način se pogovarja z nastopajočimi pred kamero in za kamero, kako ji ljudje zaupajo, kako natančno že vnaprej ve, kaj od slišanega bo v filmu, sem se naučila, da ni nič prepuščeno improvizaciji, na filmski trak, kjer imaš točno določeno število filmskih rol in omejeno število snemalnih dni, pa še posebej ne. Naučila sem se, da je dober scenarij, ki temelji na temeljiti pripravi in raziskavi, ključen za uspeh dokumentarnega filma. Všeč mi je bila tudi njena nežnost, s katero je razorožila vse okrog sebe, sodelavce in intervjuvance. Iskala je filmičnost podajanja snovi, kar je tudi mene najbolj zanimalo, da bi nastal dokumentarni film in ne le TV-oddaja. Tisto nekaj več. 

Volite mene, ja vas mam rad je bil dokumentarec meseca, pri katerem si se tudi nasmejal, saj je satirični. »Evropa je ena velika rit, vsaka rit pride na svoj sekret, tako bo tudi Evropa prišla k nam.« Kot izbrani (najboljši) dokumentarec je zastopal slovensko televizijo na zadnjem srečanju jugoslovanskih televizij v Neumu (1990), kjer so se ob ogledu spraševali, ali je film izmišljotina ali je resnica, v vsakem pogledu pa je predrznost. Tak način igrano-dokumentarnega imenujemo mokumentarec (mockumentary). 

Avtor, ki me je s svojim celovečernim igranim dokumentarcem (mokudokumetarcem) popolna navdušil, je bil Filip Robar Dorin in njegovi Ovni in mamuti (1984), prvi mi je odkril ta posebni način pripovedi, kjer dokumentarec pravzaprav gledaš kot igrani film in so resnični ljudje – kot glavni igralci igranih filmov. S svojo tematiko, pa čeprav sem iz Bele krajine, kjer je bila moja sošolka »ciganka« in sem srečavala Rome na semnjih, je bila Robarjeva Opre Roma – pamet v roke, ko boš v drugo ustvarjal svet (1983) pionirsko delo romske problematike, ki jo je avtor in režiser zaokrožil pozneje v trilogiji. Ta dva Robarjeva izjemna filma sem glede na letnico njunega nastanka sigurno morala videti, preden sem se lotila Volite mene, ja vas mam rad. Kot celovečerca sta bila prikazana tudi v kinu in na filmskih festivalih po svetu. »Dokumentarci meseca« v produkciji TV Slovenija, mogoče s kakšno malo izjemo, niso bili. Predvsem pa je bil film Robar Dorin »svoj človek«, neodvisni duh, imel je svojo neodvisno produkcijo in sem ga spoznala v montaži na RTVSLO leta 1990, ko je s Sonjo Peklenk, tudi »mojo montažerko«, montiral Rogenrol – za resnični konec vojne (1991) o povojnih pobojih. S simpatijo je gledal name in na moje delo, začetke v dokumentaristki, pozneje v funkciji direktorja Slovenskega filmskega centra je bil zaslužen, da sem leta 2000 prišla do odobritve projekta Varuh meje, svojega prvega kino celovečerca, v produkcijski izvedbi producentke Ide Weiss in koprodukciji Taris filma. 

To obdobje od sredine 80. let do sredine 90. let 20. stoletja na RTVSLO je bilo izjemno svobodno, kreativno obdobje, demokratična otoplitev se je poznala tudi tematikam za dokumentarce, ki so dobili zelo luč na RTVSLO. Sodelovanje med zunanjimi in notranjimi na RTVSLO je bilo nekaj običajnega, pozitivnega in je prineslo, ne glede na to, da smo bili slabo plačani, dobre filme ter možnosti za delo za naprej. 

RAZLAŠČENCI (1991)

Naslednji dokumentarec, ki sva ga naredili skupaj v tandemu s Heleno Koder, so Razlaščenci (1991), prav tako dokumentarec meseca, ki odstira (prvič?) zgodbo razlastitev premoženja meščanskim in premožnejšim ter ideološko neprimernim v Sloveniji leta 1945. Skozi tematiko in glavne nastopajoče v filmu, ki jih je odkrila in povabila k sodelovanju Kodrova, se pred kamero odstirajo krivične razlastitve. Režijski pristop, ki sem ga uporabila, je bil, da je film (in s tem pripovedi) posnet z vožnjami, torej 16-mm kamera je na tirnicah in potuje po meščanskih stanovanjih, ves čas v gibanju, po stenski uri, kredencah, klavirju, belih prtičkih, porcelanu … Premika se, med tem pa ljudje, ki jih vidimo tu in tam kot del vožnje, pripovedujejo … V ozadju slišimo igranje klavirja. Toliko prikazanega »meščanstva« v dokumentarcu je bil » podvig«, saj je bilo v času socializma meščanstvo osovraženo, z vsemi meščanskimi rekviziti, ki jih v tem filmu vidimo, je bil ta prikaz v poetičnih vožnjah kamere »mali upor«. Mislim, da je večina razumela to intenco.

Tako kot Volite mene, ja vas mam rad je tudi ta film posnel Bojan Kastelic. Tako se mi zdi. Zagotovo pa ne vem več in tudi ne morem iti preverit, ker te informacije ni prosto dostopne na internetu. Vse »dokumentarce meseca«, posnete od 1990 do 2000 in naprej – vse te arhive – bo treba še pregledno sistematizirati in nameniti javnosti v uporabo.  

BOJAN KASTELIC, »moj snemalec«

Na TV Slovenija pa sem spoznala tudi Bojana Kastelica, direktorja fotografije in snemalca, ki je veljal na TV SLO, kjer je bil tudi ves čas redno zaposlen, za snemalca št. 1. 

Bojan je magistriral iz študija kamere na praški FAMU, snemal je vse – od novic, dokumentarcev, do TV-nanizank. Spoznala sva se pri snemanju Volite mene, ja vas mam rad, Helena Koder, ki je bila prav tako zaposlena na TV in je z njim že marsikaj posnela, naju je seznanila. Z Bojanom sva se ujela takoj, tako  kot sem jaz videla slike, jih je tudi on videl in obratno«, kar pomeni, če sem pogledala čez kamero v okvir, je uokviril točno, kar sem videla sama, in ko je snemal, je snemal tako, kot sem jaz čutila. To je bil isti dih. Saj sem sodelovala vedno dobro tudi z drugimi snemalci, a z Bojanom sem res najraje, z njim sem se počutila ne samo varno, ampak popolnoma razumljeno, zato me ogled materiala pravzaprav nikoli ni presenetil, ker sem vedela, kaj naj pričakujem. 

Res sva bila tandem. Pa čeprav je snemal tudi za druge. Sčasoma se je tudi njega prijel vzdevek »Majin snemalec«. Bila je to ljubezen za kamero, ki se preliva v sliko. Profesionalna, umetniška in človeška. Hendrix na 16 mm sem mu pravila. Takšen je tudi Fant pobratim smrti iz 1992, razpršen, z zumi, poetičen. Poznejša perfekcija v Fant pobratim smrti 2, posneta z odlično HDV-kamero, je sicer rodila zelo dober dokumentarec, kamera je odlična, kompozicija, barve, način snemanja, vse. 

A potreba po razpršenosti, nedorečenosti, celo napakah, ki ne dovolijo, da je film perfekcionističen, to me je vedno bolj privlačilo, kot preverjena perfekcija, ki jo z razumom in obrtno spretnostjo lahko dosežeš.  

Bojan je zelo dobro razumel to mojo skrito potrebo in me označil s podarjeno pesmijo »Confusion will be my epitaph« King Crimsonov.

Ko sem zdaj preštevala, katere dokumentarce sva posnela skupaj z Bojanom, sem se začudila, da sva jih bistveno manj, kot sem mislila: 14 od 34. Je to mogoče? No, sva pa posnela kar nekaj igranih, vključno z Varuhom meje. 

JAZ KOT KAMERMANKA OZ. KAMERA-ŽENSKA

Bojan in Peter Braatz sta bili tudi ključni osebnosti, da sem našla zaupanje vase kot kamermanka in si upala posneti Cesto bratstva in enotnosti (1999) sama – fizično. Pozneje sem to izkušnjo ponovila in so moji posnetki, sekvence v še nekaj drugih dokumentarcih. 

Peter Braatz, moj mož, nemški neodvisni filmar (filmmaker) me je vedno spodbujal v tej smeri in mi v roke leta 1992 potisnil 16-mm kamero, da sem posnela prve metre tega formata pred Brandenburškimi vrati.

Sicer pa sem si že sredi 80. kupila prvo videokamero, snemala pank koncerte in intervjuje z Božidarjem Flajšmanom, sosedom iz Metlike, neutrudnim raziskovalcem Josipa Vidmarja, Jezerška –Sokola, Poliča, Krivica. Nekaj od teh intervjujev je bilo objavljenih v člankih v Mladini.

O RAZISKOVANJU IN SVETOVIH ZNOTRAJ SVETA

Rada raziskujem družbo in posameznika v družbi, ko sem stopila na dokumentarno pot konec 80. let, so me zanimali »svetovi znotraj sveta«, se še spomnim, da sem izjavila v intervjuju za Stop.

S tem sem mislila na tiste svetove, ki so skriti »običajnim povprečno zadovoljnim normalnim ljudem«, med katere sem se »delno« prištevala tudi sama, pa čeprav sem bila v bistvu najstniško in postnajstniško uporniška, nezadovoljna s svetom in njegovim ustrojem. Zdelo se mi je, da je treba odkriti skrito, tisto, česar se sramujemo, ne razumemo in imamo predsodke, raziskovati vse, kar boli, vse krivice, zato so bili na začetku 90. let zame izjemno pomembni projekti, kjer so me novinarji povabili v informativno redakcijo, kjer sem sodelovala kot režiserka, obravnavali smo brezdomstvo, socialne tematike, narkomanijo, prostitucijo, begunce itd. Kot režiserka sem sodelovala tudi pri »dokumentarcih meseca informativnega programa », pri Tedniku. Iz Tednikov sem delala »kratke filme«.  

 Delala sem kot realizatorka –režiserka Novic za goste iz tujine, tudi iz tega sem poskušala narediti film. In mislim, da mi je uspevalo, z glasbo seveda in z nekaj kadri, ki jih zmontiraš tako, da si »v iluziji brezskrbnosti poletja«, potem pa zarežeš z grozotami iz sveta in končaš nazaj v »iluziji poletja«. 

MONTAŽERJI

Pravijo, da film nastane trikrat, na papirju, na snemanju in v montaži. 

 Montažerji so še posebej vplivali na moje delo, sodelovala sem z mnogimi, vsi so dali svoj pečat mojim – našim skupnim – dokumentarcem. Štirje še posebej: Sonja Peklenk, Peter Braatz, Zvone Judež in Svetlana Dramlić. 

SONJA PEKLENK

Posebej bi izpostavila Sonjo Peklenk, televizijsko montažerko, s katero sem sodelovala pri dokumentarcih na 16 mm, med njim pri Fant pobratim smrti (1992), ki je dobil več nagrad. Sonja je bila izjemno inteligentna in bistra ženska, ki je filme montirala s strastjo, tako kot je kadila cigarete. Bila je kot čarovnica, ki filmski trak in tonske perfo trakove suka s tako virtuoznostjo, da, že ko jo opazuješ, se zdi proces montaže kot magija, ki se spremeni v poezijo slike. Vidim jo, kako reže v perforacijo, jo lepi. Z njo sem se naučila film montirati previdno in premišljeno, ker v celulojdni filmski trak ne moreš kar rezati, tako kot danes v računalniku digitalno montiraš, klikaš, režeš in vse spreminjaš hitro, hraniš kopije. Filmski trak je en in edini. 

Sonja je bila tudi tista, pri kateri sem čutila, da njeno srce bije kot moje, da sva na isti valovni dolžini, da se strinjava in da je to čudoviti občutek, predvsem če se na koncu »ta utrip« dotakne tudi toliko drugih. Kar se je zgodilo. A tudi s pomočjo glasbe, Rahmaninova.

ZVONE JUDEŽ

Drugi montažer je Zvone Judež. Z njim sva naredila dva odlična filma, enega, kjer sem bila soavtorica – sorežiserka – Tomu Križnarju (Nuba, čisti ljudje, 2000), in Neznosna lahkost fotografiranja – portret Joca Žnidaršiča (2005). Zvone je poseben, težak, a genialen montažer, če prepozna snov – material –zgodbo, ki ga zagrabi, se bo žrtvoval do konca, izven delovnega časa, izven vsega, do frema natančno bo tkal sekvenco in jo pripeljal do perfekcije in tako vsako posebej do končne celote, če bo verjel, da je to nekaj, kar je res pomembno. In imela sem srečo, da je v materialu in v viziji, ki sem mu jo predstavila, prepoznal tudi sebe, zato je prispevek za uspeh filmov velik. Njegov način montaže je najbližje mojemu pojmovanju pripovedovanja zgodbe. 

PETER BRAATZ

Montažer Peter Braatz je čisto drugo nasprotje, drug pogled na montažo. Montiral je nekatere filme, ki sva jih skupaj v soavtorstvu in v sorežiji ustvarila, in filme, kjer sem bila scenaristka in režiserka, on pa montažer, tudi film s Križnarjem Dar Fur – voda za vodo (2008). Pri Petru, ki je neodvisni filmmaker, dokumentarist, že ko sem ga spoznala, je bilo navdihujoče, da vse prav vse pri filmu dela v celoti sam. Ima povsem drugo logiko in pogled na rez, montažo, trajanje kadra, pomembnost – fokus – kot jaz. In to je lahko izredno inspirajoče, lahko pa je tudi za oba moteče. 

Skupaj s Petrom Braatzem sva naredila v soavtorstvu (scenarij – režija) pet dokumentarcev. Na poti nazaj (1993) – o beguncih in Bosne in Hercegovine in Hrvaške, ki so našli zatočišče pred vojno na različnih lokacijah Nemčije. 

 To je bil v neodvisni samostojni Sloveniji prvi koprodukciji dokumentarec nasploh in hkrati prvi med Slovenijo in Nemčijo. Pri produkciji Taris filma (Peter Braatz) so sodelovale tri televizije, dve nemški, Sender Freies Berlin, Westdeutscher Rund funk, in TV Slovenija. Na vseh televizijah je bil film tudi prikazan, prav tako na nekaj filmskih festivalih. V isti koprodukcijski zasedbi sva naredila tudi Foto film 2001, ki sva ga posnela v različnih krajih Evrope, izhodišče ideje za film je bila pesem Kinksov, ki govori, da se ljudje fotografirajo, da si dokažejo, da eksistirajo. To je bilo leta 1996, ko še ni bilo pametnih telefonov z vgrajenimi odličnimi fotoaparati. Film je govoril o zgodovini fotografije, žanrih, predvsem pa so bili fascinantni posnetki, narejeni s kamero, ki je imela 500 slik na sekundo, film je bil posnet na 16 mm. Esej, ki so ga slovenski fotografi s simpatijo sprejeli, saj so bili filmi o fotografih in fotografiji še bolj redki. V filmu je nastopilo nekaj svetovnih imen fotografov (Thomas Struth, Wim Wenders …) in nekaj slovenskih (Tone Stojko, Žiga Koritnik, A. Gomez …). Pozneje sem kot scenaristka in režiserka naredila še en film o fotografiji, Neznosna lahkost fotografiranja – portret legende Joca Žnidaršiča, dokumentarec, ki ni samo portretni, ampak prikazuje z močjo fotografije zgodovino neke generacije, je hvalnica življenja, ki izvira iz radoživosti in radovednosti odličnega fotografa. 

V soavtorstvu in sorežiji s Petrom Braatzem sva naredila še trilogijo dokumentarcev o Sloveniji, posneto 1996–1997; pogledi na Slovenijo in Slovence od zunaj – mnenja sosedov, dokumentarec narejen v stilu road-movija z duhovitimi komentarji avtorjev v sliki; o slovenski duši – kaj naj bi to bilo – in o Slovencih zdaj – kdo smo, kako živimo; enostavni anketni pristop, ki sestavi mozaično etnografsko sliko naroda nekega obdobja, stanje zavesti, razočaranj in pričakovanj. Ta isti princip bi bilo vredno ponoviti z istim konceptom danes, 25 let pozneje. 

SVETLANA DRAMLIĆ

Z montažerko Svetlano Dramlić sodelujeva že od 2007, ko je začela pri igranem celovečercu Instalaciji ljubezni kot asistentka montaže.
Njen način montiranja ” za novodobne generacije z motnjo pozornosti”, kot se jaz rada pošalim, za tiste, ki nimajo potrpljenja
gledati in poslušati več kot par sekund in hitro priklopijo na drug tv kanal, torej izredno dinamičen ritem, je zelo pomemben za vse moje zadnje dokumentarce, pri katerih sva sodelovali: My way 50-med iskanim in najdenim svetom ( 2017), Odstiranje skritega pogleda z Mirjano Borčič( 2016) , Banditenkinder-slovenskemu narodu ukradeni otroci ( 2014) in Oči in ušesa boga- videonadzor Sudana ( 2012). S Svetlano rada delam, ker ima tisto žensko strast, predanost in pridnost pri delu z materialom kot Sonja Peklenk, prva montažerka, ki me je očarala s svojim delom in veliko naučila.
Vsak, ki naju je videl skupaj s Svetlano v montaži, ki ve, da sva kompulzivni, pa tudi maratonski -lahko delava 24 ur in še več, če je potrebno, se naju ali ” ustrašil” ali pa se ” navdušil” , vmesnega prostora ni. S Svetlano sva se zmožni pri določeni temi ( sekvenci) “pro in kontra” razgovoriti, celo skregati, kot d aimava časa na pretek, a potem prideva do rešitve in montaža steče , rezi se režejo. Ko je film končan, sva obe podobno zadovoljni. No, ni čisto tako, jaz še leta nekaterih stvari ( podob, tem ) ne morem izbrisati iz glave in me še kar naprej ” mučijo”, Svetlana pa je že na novih , drugih projektih. Vsak dokumentarec oz. montažo dokumentarca, kise zgodi na vsaki dve leti, če seveda dobim projekt na razpisu, imava tudi za ponovno ” prijateljsko srečanje”, ki med enim in drugim filmom, zaradi zasedenosti obeh, malo zamre.
Zato je najina montaža, tudi tračarija, psihoterapija, debatni krožek, ljubezen in otroci in ne le montaža filma v klasičnem pomenu besede.

ZANIMIVOSTI IN SPONTANI ZAPISI

S sestro producentko Ido Weiss leta 1998 ustanoviva Bela film, ker želiva biti neodvisni v produkcijskem smislu, kar pomeni, da intelektualna lastnina pripada nama; prvi skupni projekt je dokumentarec Cesta bratstva in enotnosti (1999), potem ustvariva še 10 dokumentarnih filmov, kjer je Ida producentka, Maja pa režiserka in scenaristka. 

 – Zavod Maja Weiss je ustanovljen leta 2000, Maja Weiss kot producentka, scenaristka in režiserka ustvari dva celovečerna dokumentarca in enega srednjemetražnega, Bela film je koproducent.

– Leta 1999 na TV Slovenija v prime time predvajajo Cesto bratstva in enotnosti, ki sem jo posnela s Canonovo XL-camero na mini dv; to je prvič, da je prikazan v najbolj gledanem terminu film, posnet »z neprofesionalno kamero in neprofesionalnim snemalcem«; preden se odločijo za ta korak, je veliko diskusij, a tehnična kontrola le naredi precedens in prižge zelo luč za prikazovanje, film doživi izjemno gledanost; čestita mi Marjeta Keršič Svetel, legendarna ustvarjalka gorniških filmov, in se mi zahvali, da sem s tem kot prva odprla pot na nacionalno televizijo tudi vsem neodvisnim ustvarjalcem, ki snemajo z malimi digitalnimi kamerami in v slabših tehničnih pogojih; to me navda s ponosom; to se je zgodilo pred 21 leti.

– Odstiranje pogleda z Mirjano Borčić – portret pionirke filmske vzgoje na Slovenskem je uvrščen v program Filmske osnovne šole Art kino mreže Slovenije, s katerim usposabljajo pedagoge osnovnih šol vsej po Sloveniji.

– S Tomom Križnarjem sva naredila tri filme: Nuba, čisti ljudje (2000), Dar Fur –vojna za vodo (2007) in Oči in ušesa boga – video nadzor Sudana (2012); to so redki dokumenti zgodovine Sudana, zato so neprecenljivi. Tomo Križnar me je 1999 z materiali iz Sudana poiskal, predlagal me je Žiga Koritnik (ki je bil asistent kamere (Bojana Kastelica) pri mojih dokumentarcih); za seboj sem imela že veliko dokumentarcev; mesece sva v postprodukciji pri vsakem filmu prav garala, sestavljala zgodbo, » voice over«, vsak stavek sva »zmrcvarila«, preden sva našla pravega; upoštevala sva montažerje Zvoneta Judeža, Petra Braatza in Svetlane Dramlić, ki so vsak na svoj način dali pečat filmu; glasba Chrisa Eckmana, Igorja Leonardija, Tomaža Pengova in originalna afriška je prav tako imela izreden pomen. Tomo je mene poučeval o afriški zgodovini in zgodovini kolonializma, jaz pa njega o filmskem jeziku in filmarji. Pred vsakim snemanjem sem mu dajala napotke, ko je spraševal, kaj in kako še naj izboljša svoj pristop na terenu. Dar Fur – vojno za vodo smo montirali eno leto, kar bolni smo bili že vsi od tega filma. Veseli smo bili nagrad in uspešne festivalske poti po svetu, ker smo se zares nagarali. 

– Moje osnovno prizadevanje je, da je ne glede na zapletenost in težavnost teme, kompliciranost materiala filmska pripoved na koncu predvsem jasna in enostavna, prav želim, da jo razume vsak. Pri tem je zame »vsak« povprečen človek, in ta človek je moja mama, ki gleda na stvari enostavno in razume film kot kratko jedrnato pripoved. Torej, lovim pozornost »povprečnega gledalca«, da ostane pred TV-ekranom in gleda. V kinu na ogled dokumentarnega filma še vedno zaide zelo malo ljudi. Pride jih malo več, če je na voljo avtor dokumentarnega filma, ki se po filmu pogovarja o filmu. 

– Trilogija dokumentarcev o Sudanu in Cesta bratstva in enotnosti so bili prikazani na sodišču za človekove pravice v Haggu ter so bili v pomoč pri razumevanju etničnih čiščenj, ki so se zgodila na prostorih nekdanje Jugoslavije in v Sudanu.  

 – Moje največje zadoščenje je, da se moji (naši) dokumentarci, tudi starejšega datuma, še vedno prikažejo, pa ne samo na posebnih retro-doku dogodkih, ampak tudi dandanes na tematskih večerih ali okroglih mizah (migracije, ženske tematike, socialne tematike, kršenje človekovih pravic). 

– Dokumentarci so šolski pripomočki v srednjih šolah (Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci, od junija 2015 do junija 2019 prikazan na 92 OŠ in srednjih šolah, 5670 mladostnikov); na fakulteti (Kam je izginil delavski razred? na Fakulteti za socialno delo), v tujini (Banditenkinder na Keio University Tokio, Department of Humanities and Social Sciences) itd. 

– Dokumentarni filmi in avtorji – dokumentaristi – imajo vlogo ambasadorjev Slovenije, saj ne samo, da so filmi prikazovani doma, so tudi v tujini, največkrat ob pogovoru z avtorjem –režiserjem – o tematikah, ki jih film prikazuje, o državi, iz katere režiser – avtor – izvira, o državi, ki je dala denar, film producira; tako da sta vsakokratno predvajanje in nastopanje dokumentarnega filma ter njegovega avtorja v doma in v tujini komunikacija ter širjenje obzorij, ne glede na tematiko, tudi o slovenski kulturi, umetnosti in državi nasploh. 

– Poznejša perfekcija v Fant pobratim smrti 2 je sicer odličen dokumentarec, kamera je odlična. A v sebi nosim potrebo po tej razpršenosti, nedorečenosti, celo napakah, ki dajejo vtis kaosa in ne dovolijo, da je film perfekcionističen, pa bi lahko bil, a me nekaj zaustavlja tam na koncu, v zadnji fazi montaže, zato »nekaj« pravzaprav zmanjka ali pa celo »uničim«. 

  • Rada imam raziskovanje in novinarstvo. Na AGRFT se tega nikoli nismo učili. V OŠ sem bila v novinarskem krožku, ki ga je vodila Ida Fidler, takrat so mi v Dolenjskem listu in ljubljanskem Dnevniku objavili prve kratke novinarske prispevke, kjer je bilo nekaj stavkov in v teh stavkih si povedal, kje, kdaj, kaj in zakaj se je zgodilo. Prva raziskava na terenu, prav tako v OŠ, pa je bila o podobarski družini Jereb iz Metlike, naloga je bila, pojdi in poizvedi po Metliki, kdo kaj ve o tem. Najtežje mi je bilo potrkati na vrata, potem pa je že pogovor stekel. V gimnaziji sem bila urednica šolskega časopisa Mozaik in literarne priloge Plamen, pisala sem članke in pesmi. Imeli smo odlično mentorico Miro Kure, profesorico za filozofijo, ki je bila tudi vodja dramskega krožka, ki sem ga prav tako obiskovala, tri leta pred mano pa Violeta Tomič in Mateja Koležnik.
  • Bila sem predsednica filmskega krožka, a nismo žal nič posneli, ker se je zataknilo pri denarju in tehniki, ki je nismo imeli. 
  • »Novinarstva« sem se učila od Helene Koder (skupaj sva naredili dva dokumentarca), Alenke Puhar (skupaj sva naredili dokumentarec in igrani film) in Katarine Lavš (nekaj dokumentarnih kratkih filmov za izobraževalno redakcijo). To so tri izjemne intelektualke, ženske, ki so vzor. Učenje, raziskovanje, branje, odprtost duha, zanimanje za različne poglede in iskanje resnice – to so lastnosti, ki odlikujejo dokumentarista. Pravi aktivizem je tisti, ki pride sam od sebe, ker pač ne moreš drugače, kot da se aktiviraš. 
  • Mislim, da sem iznašla svoj način pripovedi dokumentarcev, v katerem se prepletata novinarski in filmski pristop in v katerem je tudi veliko glasbe, kar mogoče nekatere celo moti, a meni je všeč tako. Rada imam tematsko ostrino, človeško ranljivo pripoved in svoboden način pripovedi, ki to vse skupaj povezuje, hkrati pa drži gledalca v napetosti in ga ne spusti, predvsem ne od TV-ekrana, saj je tukaj največje občinstvo, ki sedi z daljincem v roki. Rada si domišljam, da sem s filmom tudi apatične malo premaknila, vsaj da ga pogledajo, predvsem pri filmih, kjer gre za zločine –zlorabe –vseh vrst, tam, kjer se je potem treba, zaželeno je, res aktivirati in nekaj spremeniti ali v humanitarne namene ali pri informiranju in osveščanju. 
  • Ko sem stopala na pot ustvarjanja filmov, sta bila na televiziji dva kanala, slovenska in hrvaška televiziji, ni bilo satelita, kabelske, interneta. In gledala sem vsako sredo zvečer dokumentarec meseca, to je bilo sredi 80. let 20. stoletja. To so bili dokumentarci Mije Janžekovič, Dorice Makuc, Helene Koder, Alenke Auersperger, Marjana Frankoviča, Bogdana Mrovljeta, Žareta Lužnika … Ti dokumentarci so se dotikali socialnih in družbenih tem, odstirali so probleme in pripovedovali na filmski način, kar je pomenilo, da pripovedujejo ljudje in podobe, ne pa novinar. Včasih tudi novinar, a v teh dokumentarcih na bolj avtorski in ne » klasično TV-informativni način«, nekako bolj »po svoje« in prepleteno z neko cineastičnostjo – kar je pomenilo, da je slika prikazovala podobe, ki jih ponavadi oko človeka ne bi opazilo, vsaj ne na ta način. Estetika slike in etika načina pripovedi sta ustvarili močni avdiovizualni izdelek, avtorski dokumentarec z močno sporočilnostjo. To so bili humanistični dokumentarni film, ki so človeka prikazovali v svoji ranljivosti, in v tem so bili resnični na drugačen način kot v žanru igranega filma. 
  • Privlačevalo pa me je oboje, dokumentarna resničnost in fiktivna resničnost, ki jo skonstruiraš kot režiser igranega fiktivnega filma. 
  • Zdi se mi, da mi je v nekaterih dokumentarcih uspelo to združiti, te obe potrebi po pripovedovanju, cinema verite in kino fikcije, takšni so Volite mene, ja vas mam rad, Cesta bratstva in enotnosti ter My way –med iskanim in najdenim svetom, ki imajo vsi tudi avtobiografske elemente. V to kategorijo, med igranim in dokumentarnim, pa spada tudi Odstiranje skritega spomina Angele Vode, kjer se dokumentaristična pripoved z intervjuvanci prepleta s sekvencami iz igranega filma Skriti spomin Angele Vode in pripoved intervjuvancev dokazuje resnico igranih prizorov, igrani prizori pa dokazujejo resničnost pripovedi intervjuvancev. Šah mat s pomočjo dveh različnih zvrsti filmskega pripovedovanja, uporabljen za prikaz pretresljive življenjske zgodbe Angele Vode, ki so jo njena resnicoljubnost, upornost in neprilagodljivost pripeljale v starojugoslovanske, nacistične in komunistične zapore, ki so se končali z izbrisom državljanskih pravic v socialistični Jugoslaviji. Z močjo dokumentov, fotografij in listin, avdioposnetka, ki dokazujejo resničnost zgodovinskih dejstev, bi bilo tako občutljivo zgodbo v tistem še vedno občutljivem času (2009–2012) težko dokazati. Tako pač je. 
  • Odstiranje skritega spomina Angele Vode (skupaj z igranim filmom) je ne samo prvi biografski film o izjemni osebnosti in neznani pionirki na mnogih področjih delovanja, intelektualki Angeli Vode, ampak je tudi prvi prikaz komunističnih zaporov za ženske v socialistični Sloveniji, ki so bile po krivici obsojene kot politične zapornice in so o tem prvič spregovorile pred kamero ter s tem javnosti. 

 

Poleg vseh naštetih imen, TV-dokumentaristk in dokumentaristov, Filipa Robarja Dorina, me je Jože Pogačnik s svojim opusom dokumentarnih filmov najbolj fasciniral. In Mako Sajko. To so velikani slovenskega filmskega dokumentarizma. V prav posebno osebno zadovoljstvo mi je, da sem podelila Jožetu Pogačniku nagrado Metoda Badjuta za življenjsko delo in bila pobudnica ter organizatorka, da smo DSFU v sodelovanju z RTVSLO in Kinoteko izdali DVD z njegovimi kratkimi dokumentarnimi filmi, ki jih vsako leto prikažem v filmski delavnici Kolpa mladim, ki so navdušeni, pa čeprav so podobe črno-bele in tematike, ki segajo v 60. leta 20. stoletja vse do pričevalcev 1. svetovne vojne, tuje. Ti filmi so po načinu moderni še danes in po tematikah originalni, unikatni. To pa je moč dokumentarnega filma. Da zabeleži svoj čas, raziskuje minuli čas, nam nakazuje prihodnji čas. Z močjo filmskega jezika in raziskovanja. Dokumentarist, tudi jaz, samo poskuša razumeti ta svet in ga vsaj malo s pomočjo ljudi pred kamero raziskati ter razložiti. Včasih mu uspe, včasih pa tudi ne. Ker resnica je včasih enostavna, včasih pa še ni čas zanjo. Ali je to res?

Projekcija na DOKUDOC 2020

 
JUDJE NA SLOVENSKEM, 40 minut, 1989

scenarij Maja Weiss & Alenka Hladnik, režija Maja Weiss

Produkcija RTV Slovenija

 

Dokumentarci (izbor) Maje Weiss – režiserka, scenaristka

Rojena 17.4.1965 v Novem mestu. OŠ v Metliki, gimnazija v Črnomlju. AGRFT v Ljubljani. Evropska filmska štipendija Nipkow programm -izobraževanje o neodvisni produkciji- v Berlinu.

Dokumentarci so posneti na  lokacijah v Sloveniji, Hrvaški, Bosni in Hercegovini, Srbiji, Kosovem, Makedoniji, Črni gori, Avstriji, Italiji, Nemčiji , Madžarski, Češki, Poljski, Franciji, Švici, Mongoliji, Kitajski, Afriki, ZDA, Japonski. Formati: 8 mm, 16 mm, U-matic, beta, digi beta, mini Dv, DV Cam, HDV, DCP.


1984 Mačje pokopališče, scenarij & režija, super 8 mm, 2 minuti, AGRFT produkcija

1985 Vigred, scenarij &  režija, 16 mm, 4 minute, AGRFT produkcija

1986 Mali Rus, scenarij & režija, 16 mm, 13 minut, AGRFT produkcija

1988 Umiranje voda, scenarij & režija, 16 mm, 25 minut, TV Slovenija

1989 Judje na Slovenskem, ko-scenarij & režija, 16 mm, 40 minut, TV Slovenija

1990 Volite mene, ja vas rad, ideja & režija, 16 mm, 37 minut, TV Slovenija

1991 Razlaščenci, režija, 16 mm, 35 minut, TV Slovenija

1991 Otroci Černobila, režija, 16 mm, 17 minut, TV Slovenija

1992 Fant pobratim smrti, režija, 16 mm, 67 minut, TV Slovenija

           Droge-usoda ali priložnost, režija, beta, 45 minut, TV Slovenija

           Prostitucija v Sloveniji, režija, beta, 45 minut, TV Slovenija

1993 Na poti nazaj, ko-scenarij & ko-režija (s Petrom Braatzom), 16 mm, 88 minut, Taris film & Senderfreies Berlin & Westdeutscer rundfunk & TV Slovenija

1995 Trst na meji, scenarij & režija, 16 mm, 70 minut, TV Slovenija

1996 Foto film 2001, ko-scenarij in ko-režija ( s Petrom Braatzom), 16 mm, 60 minut, Taris film & Senderfreies Berlin & Westdeutscer rundfunk & TV Slovenija

          Slovenija od znotraj, ko-scenarij in ko-režija ( s Petrom Braatzom),

           Slovenija od zunaj, ko-scenarij & ko-režija ( s Petrom Braatzom ), beta, 60 minut, TV Slovenija

1997 Slovenci od znotraj-2.del, ko-scenarij & ko-režija ( s Petrom Braatzom ), beta, 60 minut, TV Slovenija

1999 Cesta bratstva in enotnosti, scenarij & režija, DV cam, 104 minute, Bela film & Soros Fond New York & TV Slovenija

2000 Nuba-čisti ljudje, ko-scenarij & ko-režija ( s Tomom Križnarjem ), beta, 62 minut, Bela film & TV Slovenija  

2004 Pod Prešernovo glavo, scenarij & režija, D beta, 25 minut, Bela film & Arte Nemčija & TV Slovenija

             Dekliške zgodbe: Katarina iz Slovenije, scenarij & režija, D beta, 30 minut, Taris film & Bela film & 3 sat

2005   Neznosna lahkost fotografiranja-foto Joco Žnidaršič, scenarij & režija, D beta, 50 minut, TV Slovenija

2006   Hočem osvojiti svet- portret igralke Marije Vere, ko-scenarij in režija, D beta, 50 minut, Bela film & TV Slovenija

2007 Dar Fur-vojna za vodo , ko-scenarij & ko-režija, HD cam, 89 minut, Bela film & Taris film & RTVSLO

2008 Občutek za veter, ko-scenarij & režija, D beta, 54 minut, Bela film &  RTV SLO

2010   Kam je izginil delavski razred, scenarij & režija, D beta,  54minut, D Beta, Bela film & RTVSLO

2011   Odkrivanje Skritega spomina Angele Vode, ko-scenarij & režija, D Beta, 54 minut, RTV SLO

2012  Fant pobratim smrti 2 , ko-scenarij & režija, D beta, 51 minut, Bela film & Taris film & RTV SLO 

2012   Oči in ušesa boga-video nadzor Sudana, ko-scenarij & ko-režija, Hdcam, 90 min, Ustanova  Toma Križnarja & Zavod Maja Weiss & RTVSLO

2012 Pisatelj in mesto-portret Draga Jančarja, ko-scenarij & režija, HDV, 50 minut, Bela film & RTVSLO

2014 Banditenkinder-slovenskemu narodu ukradeni otroci, scenarij & režija, DCP, 50  minut,  Zavod Maja Weiss & Taris film & Bela film & Društvo slovenskih ukradenih otrok

2017 Odstiranje pogleda z Mirjano Borčić, scenarij & režija, DCP, 50 min, Zavod Maja Weiss & Taris film & RTVSLO 

2018 My Way 50-med iskanim in najdenim svetom, scenarij & režija, DCP , 80 min, Zavod Maja Weiss & Bela film & Taris film & RTVSLO


Weissova še nima arhivsko urejenih-in popisanih- vseh dokumentarnih oddaj , ki jih je naredila kot režiserka v začetku med 1990-1992 let za Tednik ( 20), Slovenskih magazin ( 13 + 30. minutna oddaja o Beli krajini ), kratki dokumentarci za izobraževalno redakcijo konec 80.ih in začetku 90.ih na RTVSLO ( 8 ), kratki portretni dokumentarec Šahistka ( 13 minut ) za mladinski program RTSVLO.  Kot scenaristka in režiserka je posnela 3 namenske dokumentarce ( 20.let Zavoda za izobraževanje in kulturo v Črnomlju, 60 let gimnazije v Črnomlju, 70 let kovinarske šole v Črnomlju ), dva kratka promo-filma Rastem s knjigo ( 2014, 2016 ) in še zagotovo se bo še kaj našlo. Kot snemalka, asistenka produkcije, asistenka režije , scenaristka , pobudnica z idejo za film, pa je sodelovala tudi pri mnogih filmih ( 13 ) Petra Braatza.
Rada tudi sama snema, zato ima bogat arhiv z družinskim scenami, observacijskimi scenami na različnih koncih sveta, ima delno posnet material za 3 različne dokumentarce« Brez naslova«.

Nagrade

“Fant pobratim smrti”- Zlata nagrada Metod Badjura za najboljši slovenski film 1992, Portorož

“Fant pobratim smrti”-Zlata ptica, 1992 

“Fant pobratim smrti- Srebrni golob, DOK Leipzig 1992 

“Fant pobratim smrti” -Egon-Erwin Kisch nagrada, DOK Leipzig 1992 

»Cesta bratstva in enotnosti« – Najboljši dokumentarec, Festival slovenskega filma, Portorož 1999

“ Cesta bratstva in enotnosti ”- »Poklon viziji, nagrada Darka Bratine, Gorica, 1999

“ Cesta bratstva in enotnosti ” –Najboljša tv dokumentarna oddaja-viktor 1999

»Cesta bratstva in enotnosti« -Nominacija za Silver Wolf Award, IDFA, Amsterdam, 1999

“Nuba-Čisti ljudje” – Najboljši dokumentarec, Festival slovenskega filma, Portorož, 2000

»Nuba-Pure People« -Posebna omemba, Market for Educational Programmes and Multimedia, Rotterdam 2000 

»Nuba – Čisti ljudje«- 2.nagrada Poljske televizije, Int’ Ethnic Film Festival »At home«, Krakaw, 2000

»Nuba – Čisti ljudje«- Zlata kamera za najboljši dokumentarec, Int’ Mountain and Adventure FilmFestival, Graz, 2000 

» Neznosna lahkost fotografiranja-foto Joco Žnidaršič«- Najboljša tv dokumentarna oddaja, viktor 2005

“Dar Fur – Vojna za vodo”- Najboljša tv dokumentarna oddaja, viktor 2010

„Dar Fur – Vojna za vodo“-Posebna omemba Amnesty International Award, Durban Int. Film Festival, Durban, 2010

„Dar Fur – Vojna za vodo“ – Najboljši dokumentarec ,  DOCSDF Int. Documentary Film Festival of Mexico City, 2010

„Dar Fur – Vojna za vodo“ » – Najboljši dokumentarec , International Film and Environment Festival of Zaragoza, 2011

“ Oči in ušesa boga-video nadzor Sudana “- Najboljša dokumentarna tv oddaja, viktor 2012

Fant pobratim smrti je bil prikazan v tekmovalnem programu Dok Leipziga, kjer je dobil srebrnega Goloba za 2.najboljši film festivala in nagrado za najboljše publicistično delo; Cesta bratstva in enotnosti je bila prikazana v tekmovalnem programu IDFE v Amsterdamu 1999 in nominirana za srebrnega volka, 2007 je bil na IDFI prikazan v panorami Dar Fur-vojna za vodo. V tekmovalnem programu Sarajevo Film Festivala so bili prikazani trije dokumentarci Cesta bratstva in enotnosti že 1999 , Fant pobratim smrti 2 (2010 ) in Kam je izginil delavski razred ? ( 2012).
V paket Evropskih filmov na Japonskem s projekcijami v 2015 je bil kot izbrani slovenski film uvrščen Banditenkinder-slovenskemu narodu ukradeni otroci (2014) .
Na Festivalu slovenskega filma v Portorožu so zmagali 3 dokumentarci kot najboljši dokumentarci leta: Fant pobratim smrti ( 1992), Cesta bratstva in enotnosti ( 1999 ), Nuba, čisti ljudje ( 2000 ).
Za najboljše dokumentarno tv oddajo, ki jo podeljujejo »akademija viktor«- najvidnejši predstavniki iz medijev- so z nagrado viktor za najboljšo dokumentarno oddajo nagradili dokumentarce : Cesta bratstva in enotnosti ( 1999), Dar-Fur, vojna za vodo (2007), Neznosna lahkost fotografiranja-portret Joca Žnidaršiča ( 2005 ) in Oči in ušesa boga-videonadzor Sudana ( 2012 ).

Mesta, kjer so bili prikazani dokumentarci v kinih

V Sloveniji: Ljubljana, Maribor, Murska sobota, Metlika, Črnomelj, Novo mesto, Kočevje, Pivka, Postojna, Portorož, Zagorje, Hrastnik, Velenje, Slovenj Gradec, Izola, Koper, Portorož, Kranjska gora, Jesenice, Kamnik, Radovoljica, Kranj, Tolmin, Nova gorica, Tolmin, Vrhnika, Domžale, Sežana, Šoštanj, in še nekateri.

Po svetu : Sarajevo, Zagreb, Beograd, Novi sad, Neum, Split, New York, Telluride, Varšava, Lodž, Seattle, Oxford,  Cambridge, London, Berlin , Munchen, Giessen, Kassel, Koln, Cottbus, Leipzig, Wiesbaden, Dunaj, Graz, Linz, Wagna, Pliberk, Rotterdam, Amsterdam, Brussels, Gorica, Trst, Ulan Bator, Mexico , Zaragoza, Durban, Pariz, Tokyo, Kyoto…

  

Televizije, kjer so bili prikazani dokumentarci:

RTV Slovenija, Pop TV, Sender Freies Berlin, Westdeutscher Rundfunk, 3 sat, ARTE, ZDF, Canal +, Sarajevska TV. Neodvisni tv kanali so konec 90.let in 2000 po bivši Jugoslaviji prikazovali Cesto bratstva in enotnosti ( 1999).