DOKUDOC online

V sodelovanju z Bazo slovenskih filmov v letu 2020 prvič omogočamo ogled slovenskih dokumentarnih filmov na spletu. Od 4. do 14. 9. 2020 vas vabimo, da si ogledate filme, ki jih je izbrala žirija v letih od 2016 do 2019, ter spoznate avtobiografski film Maje Weiss, dokumentarno ime 2020.

Meje – rež. Damjan Kozole (DOKUDOC IZBRANI 2016)

24. oktober 2015, lep jesenski dan, lepa pokrajina. Kolona beguncev in migrantov si v spremstvu vojakov in policistov utira svojo pot od schengenske meje med Slovenijo in Hrvaško proti sprejemnemu centru v Brežicah. Na koncu se pokrajina ne zdi tako zelo lepa, kot je bila prej.

Žirija se je soglasno odločila, da bo v središče festivala Dokudoc postavila film, ki obravnava aktualno tematiko na privlačen in temeljito filmski način. Film deluje na številnih ravneh in daje gledalcu prostor za interpretacijo posredovane vsebine na oseben in njemu primeren način, natanko na način, ki ga ta posebna tematika vzbuja v vseh nas. Zaupanje ustvarjalca filma v kompozicijo, avtorjevo razumevanje filmskega časa in prostora ter zavrnitev dramatiziranja skozi glasbo ali montažo poudarja resnost tega skoraj brezciljnega potovanja ljudi, izrinjenih iz domov in usmerjenih proti nerešljivemu položaju. Ta filmski biser nas sooča s kruto resničnostjo, ki nas približa pomoči potrebnim ljudem na begu pred vojno na Bližnjem vzhodu. Film predstavlja skrbi umetnikov glede trenutne situacije v svetu, prav tako pa tudi avtorjev mogočen filmski rokopis. Dokumentarni film »Borders« (Meje) je ogledalo časa, v katerem živimo.

Rada Šešić, Andrea Kuhn, Maja Malus Azhdari, članice žirije 2016

Irena, lahko noč – rež. Miha Možina (DOKUDOC IZBRANI 2017)

Irena, lahko noč je ljubezenska zgodba, ki govori o nenavadni ljubezni med Ireno in Avguštinom Mavčcem iz Turnišča v Prekmurju. V devetdesetih sta kmalu po poroki doživela težko prometno nesrečo kjer je Irena utrpela hude možganske poškodbe, in se ni več prebudila. Zdravniki so jo hoteli prepustiti usodi počasne smrti, Avguštin pa jo je vzel iz bolnice in zanjo nesebični skrbi. Prvih 18 let je bil popolnoma sam, zdaj pa mu pomagajo 3 osebne asistentke. Pri svojih 40-h se je po dolgoletni borbi z zdravstvenim sistemom, odločil da bo študiral pravo. Pred Avguštinom je zdaj zaključni pravosodni izpit in iskanje službe s katero bi lahko opravljal delo odvetnika za človekove pravice in dostojno skrbel za Ireno.

“V filmu ne najdemo besede humanizem, izžareva pa ves čas pomoč človeku in človeštvu. Opaža se, da nekateri čutijo dilemo, da bi opustili ekstremno medicino in pustili naravi, da naredi svoje, drugi pa občudujejo Avgustinovo moč, požrtvovalnost in vztrajnost. Tako humanitarnost ni samo parola, ampak jo globoko občutimo. Film vliva upanje v človeštvo.”

Mako Sajko, član žirije 2019

Oda kameli – rež. Miha Mohorič (DOKUDOC IZBRANI 2018)

V navalu informacij smo ljudje postali vedno bolj imuni na žalostne in krivične zgodbe beguncev in ljudi v stiski. Oda kameli govori o človeški empatiji, ki vedno bolj izginja v navalu množičnih medijev. Bo kameli uspelo oživeti človeško empatijo?

“V tišini noči in ritmu narave, odhaja eno življenje, da bi se rešila druga. Intimno in bližnje, brez besed, ta odlična režijska miniatura pove mnogo več, kot nam prikazuje kamera. Preprosto, a močno avtorsko delo nas uči spoštovanja. To posvečeno dejanje izkaže več spoštovanja do svoje žrtve, kot ga mi eden do drugega.” 

Oliver Sertič, član žirije 2018

Peter vs Harry – rež. Ida Weiss (DOKUDOC IZBRANI 2018)

Peter vs. Harry je enourni dokumentarni portret v Ljubljani živečega nemškega vsestranskega umetnika Petra Braatza.

Film se v prvi vrsti osredotoča na prikaz njegovega filmskega in glasbenega opusa, skozi njegovo pripoved pa izvemo tudi kako je potekala njegova umetniška pot, ki je bila vedno tesno povezana z glasbo. Prelomno je bilo srečanje s punkom in ustanovitev punk skupine S.Y.P.H., ki še danes velja za kulten nemški bend. Potreba bo umetniškem izražanju ga je nato vodila k filmu in na študij filmske režije na berlinsko filmsko akademijo DFFB. Po poroki z Majo Weiss se je preselil v Slovenijo, kjer še vedno vztraja v svojem filmskem izrazu, čeprav ta nikoli zares ni bil razumljen, kar je imelo vedno za posledico tako pomanjkanje priznanja kot tudi nenehno finančno negotovost.

»Dokumentarni film prikazuje sožitje med dvema karakterjema v eni osebi in njune zaplete ter kljub intimnim problemom doseže ravnotežje in rešitev. Režija odraža profesionalnost, dobro dramaturgijo in ritem filma.«

Mako Sajko, član žirije 2018

Alzheimer cafe – rež. Martin Draksler (DOKUDOC IZBRANI 2019)

Zakonca Ivan in Jožica sta se po 70 letih skupnega življenja preselila v dom za starejše občane. Kljub vsem oviram starosti nadaljujeta skupno življenje v novem okolju doma.

Spomini bledijo, ljubezen ostaja.

“Alzheimer Cafe uporablja filmski jezik, ki spoštuje dokumentarno tradicijo in se oddaljuje od televizijskih dokumentarnih form, ki preplavljajo domačo produkcijo. Odličen tandem režije in kamere nas brez predsodkov popelje v svet starostnikov. Ta je kljub trpkost videti zabaven, zato se malo manj bojimo prihodnosti, v kateri mladi filmski avtorji obetajo kvalitetne dokumentarne izdelke.”

Mako Sajko, Damjan Kozole, Siniša Gačić in Petra Seliškar, člani žirije 2019

My way – rež. Maja Weiss (Avtobiografski film nagrajenke Dokumentarno ime  2020)

Maja Weiss v prvi osebi, vedno angažirana, v iskanju resnice in filmskih projektov, s katerimi je od nekdaj izpostavljala zamolčano, nevidno, nezaželeno. V filmih se je ukvarjala s Černobilom, Nubami, Darfurjem, vojno za vodo, žrtvami totalitarnih režimov, ostanki nekdanje skupne države, delavskim razredom, nacionalizmom, ksenofobijo, tudi z begunci – daleč pred begunskim valom. Obenem si je ustvarila družinsko okolje, ki deluje kot neke vrste zadruga in vztraja kljub sodobnemu antikulturniškemu ozračju.